Zgodovina

Konzorcij za industrijski razvoj občine Tržič je bil ustanovljen z zakonom št. 633, z dne 6, julija 1964. z namenom spodbujanja gospodarskega razvoja občine Tržič ter za spodbujanje novih industrijskih dejavnjosti v italijanskem Posočju. Glavni lastniki Konzorcija so bile ustanove, ki so prej ustanovile t.i. Delniško družbo za industrijsko in pristaniško cono Tržiča, to so: Občina Tržič, Pokrajina Gorica, Trgovska zbornica Gorice in Inštitut za industrijsko obnovo. Začetni kapital je znašal takratnih 30 milijonov italijanskih Lir. Kot lahko razberemo iz ustanovne listine, je Konzorcij nastal, da bi »spodbujal nove industrijske iniciative«, zasnovan pa je bil kot instrument za gospodarsko diverzifikacijo glede na prevladujočo prisotnost ladjedelnice, ki jo je leta 1908 ustanovila družina Cosulich in ki je slednje postala hčerinska družba Države.

Sredi šestdesetih let je bil zakonski okvir Konzorcija praktično zaključen in ustanova je kmalu postala operativna v dveh industrijskih conah: v i.c. Lisert, ki se nahaja v ozadju tržiškega pristanišča, in v i.c. Schiavetti-Brancolo. Slednje so tudi druge občine tržiškega okrožja vstopile v Konzorcij: Doberdob, Foljan-Sredipolje, Ronke, Škocjan ob Soči, Špeter ob Soči, Štarancan in Turjak. Profesor Calcaterra je leta 1964, v uvodnem poročilu Tržiške ekonomske konference, opisal tržiško industrijsko območje kot »eno izmed najboljših v severno-vzhodni Italiji in zagotovo najboljše v Deželi« zaradi njegovih značilnosti: obsežno, ob morju, dobra zemljišča, visoka razpoložljivost vode in električne energije, dobre morske, železniške cestne in letalske povezave

V zgodnjih letih se je Konzorcij osredotočil na gradnjo osnovnih infrastruktur. Začel je z gradnjo, širitvijo in izboljšanjem cest (najvažnejše je bila namestitev neposredne povezave med industrijsko-pristaniškim območjem in državno cesto 14 Trst – Benetke ter avtocesto), železnic, vodovoda, daljnovodov in kanalizacije.

V poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih (obdobje, v katerem se je v industrijsko cono Schiavetti naselilo podjetje Eaton in slednje tekstilni industriji Gorispac in Gorispan) se je izoblikovala ideja o okrožju za železarne in jeklarne. Nekateri podjetniki so takrat namenili svojo pozornost Tržiču zaradi visoke razpoložljivosti območij ob morju, vendar projekt ni nikoli vzletel. Proti koncu šestdesetih letih je industrijsko območje doživelo hud udarec zaradi zaprtja nekaterih tovarn, med katerimi je bil najpomembnejši obrat belgijske družbe Solvay, ki je proizvajalo natrijev karbonat. Te izgube je nekoliko izravnala naselitev družbe SBE, ki še vedno ostaja med najpomembnejšimi v Tržiču.

Obdobje, ki gre od druge polovice sedemdesetih let do konca osemdesetih, predstavlja pomembno fazo tranzicije in transformacije Konzorcija. Gospodarska kriza v sedemdesetih letih je imela hude posledice bodisi v ladjedelništvu, kot v jeklarski industriji. Scenarij, v katerem je Konzorcij posloval, se je tako korenito spremenil. Konzorcij je bil sposoben dobiti nove razvojne smernice, med katerimi je vredno omeniti pozornost na srednja in mala podjetja, ki je privedla do ustanovitve obrtne cone na območju Schiavetti-Brancolo.

Leta 1972, z odobritvijo regulacijskega načrta pristanišča, je Konzorcij pričel proces, ki je privedel do izboljšanja pristaniških infrastruktur. Načrt je predvideval podaljšanje pomola, izboljšanje dvigalnih sredstev, priprava morskega grebena, ureditev površin ob pomolih, gradnjo objektov za storitve, namestitev povezave s tržiško železniško postajo, poglabljanje morskega dna, pripravo površine za nanos sedimentov, bagranje dostopnega kanala do pristanišča (ena izmed glavnih omejitev pri razvoju tržiškega pristanišča).

Regulacijski načrt iz leta 1972 je tako dal smernice za širitev pristanišča, usmeril njegov razvoj proti jugu, kjer je bilo veliko neizkoriščenih površin, ki jih je slednje Konzorcij saniral. Izbira je bila opravljena tudi z namenom, da ne bi prišlo do motenj pri delovanju ladjedelnice in termoelektrarne, ki je bila opremljena s pomolom za iztovarjanje goriv in premoga.

Dela, ki so bila načrtovana leta 1972, so bila v veliki meri izvedena zaradi odločilnega prispevka Konzorcija. Leta 1983 je morske dno dostopnega kanala pristanišča merilo 10,5 metrov, kar je omogočilo vstop ladij z večjo tonažo. Konzorcij je v osemdesetih letih začel tudi s sanacijami nahajališč kalcijevega karbonata, ki jih je v prejšnjih desetletjih uporabljala tovarna Solvay, da bi izboljšali pristaniške dejavnosti. Zanimivo je poudariti, da je 60% vseh naložb Konzorcija v industrijsko cono Lisert (25,1 milijard italijanskih Lir v letu 1988) bilo namenjenih v pomorske gradnje. Prav tako je treba spomniti, da je dober del drugih naložb (npr. v cestna omrežja) imel pozitivni učinek na pristaniško dejavnost.

Leta 1992 je postala aktivna nova železniška povezava s tržiško postajo, ki jo je Konzorcij načrtoval že v sedemdesetih letih. Do zamude je prišlo zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. Konzorcij je slednje železniško infrastrukturo okrepil z izgradnjo posebnih tirnic za razbremenitev prometa na ploščadih, železniškega obroča okoli i.c. Lisert, tovorne postaje in železniške intermodalne ploščadi.

V osemdesetih letih je Konzorcij pridobil nove pristojnosti na območju 400 tisoč kvadratnih metrov  v bližini letališča Furlanije Julijske Krajine, da bi lahko pomagal naselitvi podjetja Meteor (danes Selex-Galileo) specializirano v proizvodnji brezpilotnih letal.

Z zakonom 317/1995 se je pričela reforma industrijskih konzorcijev, ki so se iz organov javnega prava spremenili v javne ustanove za izvajanje gospodarskih storitev. Dežela FJK je dodatno prispevala k reformi konzorcijev z deželnim zakonom 3/1999. Z odobritvijo DZ 3/1999 je prišlo do pomembnih naložb za razvoj intermodalnih infrastruktur v industrijski coni Lisert na podlagi novih deželnih in evropskih finančnih sredstev. V istem času so se v območja Konzorcija začela vračati velika podjetja, ki so bila značilna za obdobje, ko je Konzorcij nastal.

V devetdesetih letih se je ob kanalu vzhod-zahod evidentiralo območje za razvoj navtike. Navtični sektor je tako doživel odločilen zagon v Tržiču. V zadnjem desetletju je bilo opravljenih nad 80 milijonov Evrov zasebnih investicij za vzpostavitev novih gospodarskih dejavnosti, kar je popolnoma spremenilo videz industrijske cone. Devetdeseta leta so bila zaznamovana tudi z novim obdobjem blaginje za ladjedelnico zaradi velikih uspehov pri gradnji prestižnih potniških ladij.

Od leta 2000 se je navtični pol v industrijski coni Lisert zelo razvil in danes velja za enega izmed najpomembnejših v Italiji in, posledično, v Evropi. Zaradi naselitve nekaterih izmed najpomembnejših podjetij sektorja, se torej uveljavlja kot center odličnosti evropske navtike. Še posebej velja omeniti prihod skupine Benetau, ki je izbrala Tržič za proizvodni center svojega oddelka Monte Carlo Yachts. Navtični velikan, ki je prevzel obrat podjetja Seaway, predvideva naknadne investicije v znesku 40 milijonov Evrov za izgradnjo še enega obrata na drugi strani kanala Vzhod-Zahod.

Sredi let 2000 so glavni institucionalni akterji tržiškega pristanišča postavili temelje za uresničitev enega izmed najpomembnejših ciljev za razvoj gospodarstva na teritoriju: izkop morskega dna dostopnega kanala tržiškega pristanišča do globine 12,5 metrov. Na žalost projekt zastaja zaradi številnih birokratski ovir, ki se upa, da bodo kmalu odpravljene.

Leta 2000 so bila in še vedno ostajajo priča hudi gospodarski krizi, ki je imela škodljiv vpliv tudi v Tržiču, saj je prišlo do številnih težav in nekatera podjetja so bila prisiljena ukiniti svoje dejavnosti. Na vsak način tržiška industrijska realnost dobro kljubuje današnji gospodarski krizi, kajti ima dobro logistiko, kriza ni prizadela delovanje določenih sektorjev (npr. navtike) in v tržiško območje so se naselila nekatera velika podjetja. Dovolj je pomisliti na prihod skupine Mangiarotti, ki je investirala okoli 200 milijonov evrov za izgradnjo obrata, ki se nahaja na območju, kjer so enkrat stala podjetja Ineos, Adriaplast in Solvay, ki so v prejšnjih desetletjih zaposlila stotine ljudi. Podjetje Mangiarotti, svetovni leader v proizvodnji tlačne opreme za kemično in petrokemično industrijo in na področju energetske proizvodnje, se je odločilo za prihod v Tržič, ko je enkrat  ocenilo vse logistične prednosti, ki jih nudi naše območje. Na podlagi podobnega sklepanja o logističnih prednosti našega območja se je odločilo za vzpostavitev svojih dejavnosti tudi podjetje IMC, v lasti skupine Cimolai, ki je kupilo obrat, kjer so enkrat stala podjetja Terex, Fantuzzi Reggiane in Comedil. Naložbo skupine Cimolai lahko ocenimo v vrednosti 150 milijonov Evrov, njen prihod pa je dodatno poudaril vlogo tržiških industrijskih con kot optimalna lokacija za kovinsko industrijo z visoko dodano vrednostjo. Istočasna prisotnost velikih industrijskih realnosti pa bi lahko v prihodnosti privedla do zanimivih sinergij, ki bi imela pozitivne učinke tudi pri zaposlovanju.

 Konzorcij za industrijski razvoj občine Tržič velja za enega izmed glavnih akterjev, ki so prispevali k gospodarskemu razvoju italijanskega Posočja. V prvih petdesetih letih svojega življenja je ustvaril infrastrukturo, ki bi jo lahko danes kvantificirali v vrednosti čez sto milijonov Evrov. Geografski položaj, tehnične spretnosti in zadovoljevanje proizvodnih potreb teritorija so bili in bodo ključni dejavniki za podjetja, ki delujejo v conah, ki jih upravlja Konzorcij. V prihodnost stopa z upanjem, da bo lahko naprej uresničeval ambiciozna dela, ki bi privlačila nove naložbe in povečala konkurenčnost podjetij, ki že proizvajajo v njegovih conah. Samo z načrtovanjem, ki deluje s takimi predpogoji, se lahko zagotovi široko delovno ponudbo, ekonomsko blaginjo in se nudi možnost naslednjim generacijam, da lahko rastejo in uspevajo